(Bina Štampe Žmavc)Vsak otrok potrebuje pravljico, zato v 5.b veliko beremo pri pouku in tudi v odmorih. Postavili smo si pravljični kotiček v učilnici, ki redkokdaj sameva. Bere nam učiteljica, pripravnica Klara v bralnem kotičku, ki so ga postavile učiteljice 1. VIO, bere nam knjižničarka v knjižnici, beremo učenci drug drugemu in učencem 1.b. Pa ne samo beremo, svoje pravljice smo tudi zapisali. Pravljice so vzgojno sredstvo samo po sebi, v vsaki pravljici, zgodbi, pripovedki se skrivajo resnice, ki pomagajo človeškemu bitju na poti od rojstva do smrti.
Otrok potrebuje ljudske pravljice, ker te prinašajo v današnji hitri svet vrednote, ki so se kalile stoletja in stoletja, kot je dobrota, poštenje, zaupanje, pomoč in spoštovanje tistih, ki so najbolj nemočni in potrebni zaupanja in razumevanja. Ljudske pravljice so se presejale skozi misli, usta in ušesa mnogih ljudi, zato imajo kot take večjo možnost, da prinašajo neko temeljno resnico. Sodobne pravljice pa otrokom prinašajo probleme današnjega časa in reševanje teh problemov.
Vloga pravljične urice predstavlja enega temeljnih kamnov vzgoje, ki prinaša zamisli, ideale, vrednote, cilje in navade iz skupne malhe človekovega duhovnega bogastva v mlada srca. Poslušanje pravljic je za otroka ena izmed najboljših razvojnih spodbud.
Brez pravljice ni otroštva.
Tekst in fotografije: Jožica Repič
