(02) 780 04 70, prehrana: (02) 780 04 04
 

Noč v muzeju

NocVMuzeju10102014V petek, 10. 10. 2014, je majhna skupina 8. in 9. razredov zašla v film. Pričakovali so čisto normalen izlet v Maribor, sprehod po njem in ogled muzeja. Dobili pa so veliko več …

Res so šli z avtobusom v Maribor in od tam nadaljevali s sprehodom, vodenim ogledom le-tega. To pa ni bil navaden ogled. Skozi spomenike, kipe, stare hiše in trge so potovali nazaj v času in doživeli zgodovino skozi razlago vodičke. Z Rudolfom Maistrom so se borili za svobodni, slovenski Maribor, videli so padati svoje rojake, jokali za žrtvami, čutili vročino požara, ki je zajel več hiš, in častili Florjana, ki jih je rešil, spoznali premetene strategije posojanja denarja Židov, slišali staro slovenščino, dobili in preživeli kugo, zato pa kupovali najbolj čudna zdravila in napoje in se v poznem večeru vrnili v sodobni čas, v muzej Narodne osvoboditve.

Ker so bili tako navdušeni nad potovanjem v preteklost in sledeh le-te v današnjem Mariboru (spomenike, kipe …), so se odločili, da si jih bodo vlili in strdili v spomin. Pa tudi v glino. Iz nje so namreč naredili kalupe, v katere so kasneje vlili mavec, ki je, ko se je strdil, ponazarjal Mariborske znamenitosti. Kot spominek so si jih smeli odnesti domov, enega od njih boste lahko občudovali v šolski učilnici 106.

 

Ko so se otroci kreativno sprostili, so se oglasili glasni trebuščki. Da bi se pripravili na grozo, ki je sledila, so bili ti podkupljeni z eno najboljših pic, ki se je kar topila v ustih in hitro pošla.

Ste že kdaj bili v muzeju ponoči? Prav srhljivo je. Če pa lahko tam prespiš je kot v grozljivki. Ali pa kot v kakem drugem filmu, na primer Noč v muzeju. V tem filmu so se namreč znašli učenci. Skozi ogled stalnih zbirk muzeja so oživeli vojaki, borci za svobodni Maribor, Rudolf Maister, bolničarji, trpeči, ki so predstavljali žrtve 1. in 2. svetovne vojne, ustanovitelji muzeja in njihova opica ter še mnogi drugi. Ravno ustanovitelji pa so bili najbolj srhljivi, saj so učence pričakali na podstrešju, v muzejskem skladišču, kjer straši. Tisto noč so se po muzeju slišali kriki groze.

Ko se je ogled zaključil, so se otroci prestrašeni, a polni znanja in adrenalina, sprostili ob pustolovskem filmu v muzejskem kinu. Pokovka, ki je bila skriti zaklad ogleda po muzeju, se je zelo dobro prilegla. Ko pa so se zaspane oči začele zapirati, je bil čas, da se otroci pripravijo na spanec. Tako so se po nekaj časa v pižamah vsi zbrali v skupnem prostoru, kjer so kasneje spali. Seveda so si morali izmenjati veliko mnenj o zanimivem večeru, pa tudi drugih tem za pogovor in smeh jim ni zmanjkalo. Skrbne učiteljice pa niso hotele, da bi zjutraj po Mariboru tavali kot zombiji, zato so otroci morali iti spat.

Zelo težko je zaspati, ko se ti zgodi toliko zanimivega, mogoče te je še malo strah, veliko si imaš za povedati pa še v muzeju si ponoči, kar se ne zgodi pogosto. Spalne vreče so šumele, slišalo se je šepetanje in udušeno hihitanje. V pozni noči pa je vendarle vse potihnilo, vse oči so se zaprle.

Zjutraj je sledilo zaspano capljanje na stranišča, razmršeni lasje in jutranja lakota. To so učenci potešili s prijetnim, a tihim zajtrkom. Vsi so bili zaspani. Zložili so svoje stvari, si oprtali nahrbtnike in vrečke, se podpisali v spominsko knjigo in se poslovili. Zunaj so se na krajšem sprehodu po Mariboru nadihali svežega, prebujajočega zraka in se vrnili domov z avtobusom, na katerem je bilo spet glasno.

Ta izkušnja je bila nekaj posebnega, filmskega in redkega. Skupina učencev bo to težko pozabila in srečna sem, da sem bila del te skupine.

Julija Menoni, 9.c

 
 
 
 
 
 
 
 
Dostopnost